Navade

Ob jezeru do zelo majhnega vzpona. Vidiš travnike. Po uhojeni poti prečkaš travnik in prideš na gozdno pot. Levo. Slediš poti. Pot je hrbtenica vaše hoje, vedno lahko greš desno v gozd ali levo na travnike. Ko prideš do križišča na vse štiri strani, greš desno v hrib. Na vrhu hriba pred vasjo Velik vrh zaviješ desno, kjer se ti odpre travnik in lep razgled na dolino in oddaljeni Snežnik. Pri sadovnjaku se spustiš navzdol in nadaljuješ desno po kolovozu do vasi Volčje, čez vas in nazaj do cerkve. Še 5 minut in si v hiši, na varnem.

Dan, ovit v sivino, je kar kričal naj ostanem v topli hiši ob kaminu. Kakorkoli že, grem v snežni metež. Hodim po že neštetokrat prehojeni poti, v vseh letnih časih in vremenu. Po tej poti bi lahko hodila z zaprtimi očmi. Razmišljam o tem, kako je pogosto zelo prijetno ponavljati iste stvari znova in znova. Ne zdi se mi dolgočasno hoditi po isti poti znova in znova. Nasprotno, počutim se varno in udobno, zato lahko moje misli prosto letijo, kot ptica.
Navajeni smo ljudi, stvari, odnosov. Preprosto so tam, vedno. Pa ne bi smelo biti tako. Poskušam opaziti nekaj novega, lepega, česar prej nisem opazila. Oprezam za koščki barv v tej sivini. Nikoli ne sme biti dolgočasno. Odprem prsni koš, zajamem veliko zraka in diham, diham. Uživam v tišini.

Poklon navadni navadi.